Bad days

Published Categorized as Uncategorized


Že eno uro iščem vilinske simbole, ki bodo mogoče vsaj malo pomagali [ne mogoče, zagotovo bodo, verjamem, verjamem, verjamem] Astri, da se ji bo zacelila kost. In rana od operacije.
Mama je prej, ko sva ji previjali tačko, rekla: “Res je ne bom nikoli pozabila.”
“Zakaj to praviš, saj ni mrtva. Ubit je pa tudi ne bomo dali.”
Potem je pa žalostno govorila, da tako ne bo mogla živeti in jo objemala.
In jaz sem vsa v joku izdavila, da bo vse v redu.

Astra pa me je gledala s tistimi velikimi pasjimi očmi, v katerih je zadnje čase opaziti nekaj zelo človeškega.

Naj še kdo prosim prosi vesolje, da bo vse v redu z njo.

 

 

 

 

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.