Kako sva šli v Zagreb

Ponoven začetek rednega bloganja je malce težji, kot sem pričakovala. Čez poletje nisem bila veliko na internetu. Kar mi je zelo ustrezalo! In zdaj me je malce strah, da bom spet zapadla v tisto staro navado, ko nameravam biti produktivna, a mi naenkrat mine ura mojega življenja med drsanjem miške po Facebooku… Okay, gremo v Zagreb. Tam je začelo tole moje poletje postajat zanimivo. Tja sva šli s Tjašo Čuš, na razstavo evropskih zastav skozi oči umetnikov. In njena zastava je bila najbolj huda. Tudi nekatere druge so mi bile zelo zanimive ali estetsko všečne, ampak njena je tako izstopala!

Še nekaj o poti 😀 Odprtje razstave je bilo ob 7-ih. Iz Ptuja sva odrinili ob točno pravem času, da pravočasno prispeva. A sva na meji ugotovili, da za prestop še vedno potrebujemo osebne dokumente. Tjaša ni imela ne osebne, ne potnega lista. Tako sva se peljali nazaj. Haha. Ko sva bili že skoraj v Zagrebu, sva se še malo izgubili na avtocesti. A sva potem našli pot. Parkirali sva avto in odpešakali do postaje za tramvaj. Vznemirjeno sem pričakovala svojo prvo vožnjo s tramvajem! V trafiki sva nameravali kupiti karte, a sva ugotovili, da so kune ostale v avtu. Z evri pa nisva mogli plačati. Zato nisva, haha. Samo šli sva na tramvaj in to je bilo to. Še bolj vznemirljivo! Do galerije PM sva prišli kakšno uro po odprtju. A sva prišli! Med zadnjo etapo hoje me je bilo malce strah. Kaj če so njeni prijatelji že odšli? Tjaša je namreč eno leto študirala umetnost v Zagrebu, in zdaj ga je obiskala po res dolgem času.

A skrbi so bile odveč. Folk še je bil zmeraj tam in vsi so bili tako srečni, ko so se zagledali! Tako sem uživala v opazovanju teh trenutkov. Vsi ti objemi, nasmehi, srečne oči, vsa ta ljubezen, ko se ljudje razveselijo drug drugega. Ste gledali film Pravzaprav ljubezen? Film se prične na letališču, kjer se potniki po pristanku srečajo s svojimi prijatelji in družinami. Veliko je objemanja. Jaz sem ko otrok jokala že na začetku filma! Toliko ljubezni!!!

Po razstavi smo z zagrebškimi umetniki uživali na stopnišču galerije, pili pivo in delili zgodbe iz naših umetniških življenje ter poglede na umetnost. Lepo je bilo. Na teh stopnicah se mi je v prsih pojavil tisti vznemirljiv občutek, da se bodo stvari v mojem življenju začele spreminjat na boljše… In so se!

Še ena ilegalna vožnja s tramvajem, nekaj hrane in zabava v enem ateljeju. Ta izkušnja Zagreba mi je bila res všeč. Ljudje so res prijazni. In super izgledajo! Tako sem vesela, da me je Tjaša povabila s seboj. Hvala, Tjaša, rada te imam!