Avtor: Anita Puksic

  Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico. Nenehno mi je trkala na vrata, a jaz je nisem želela spustiti v hišo. Upirala sem se ji na vse pretege. A je vedno našla pot. Če ni prišla skozi vrata, je razbila okno. Prilezla skozi wc-školjko. Po dimniku. Se kar naenkrat pojavila v trenutkih največje radosti in užitka. “To kar delaš je narobe,” mi je govorila. “Nikoli ne boš dovolj dobra.” “Ti si kriva, ker ljudje trpijo.” “Nisi bila prijazna.” “To, da želiš plačilo za svoje delo je sebično.” “Živiš na račun drugih, drugi trpijo zato, da je tebi lepo.”…

Meni ravno včeraj, ko sem poslala e-pismo mojim bralcem. Spodaj si lahko prebereš, kaj je bilo moje naslednje e-pismo 😀 Baje pošiljam preveč mailov s temi coachingi, haha 😀 Baje sem preveč prisotna. Marsikdaj sem slišala, da sem preveč. Preveč pametna (ta je bila med bolj pogostimi). Preveč povem stvari po resnici. Preveč se smejim. Preveč se jočem. Preveč sem draga. Preveč sem poceni. Celo preveč lepa za nekatere, kdo bi si mislil. Preveč mlada. Preveč občutljiva. (super pogosta)Preveč prijazna (in da je najbolj zanimivo to, da sem dejansko iskreno).V šoli sem preveč dvigovala roko (čeprav sem velikokrat celi razred…