Skip to content

Moje ime je Anita in odlašam.

 

Moram javno priznat. Moje ime je Anita in odlašam. “Zdravo, Anita, radi te imamo, Anita”.

Hvala vam!

Z odlašanjem si uničujem življenje odkar pomnim. No, ne čisto odkar pomnim, ampak vsaj že od časov osnovne šole. Domača naloga? Pozneje. Sedaj berem knjige. Kar sploh ni bila tako slaba oblika odlašanja, saj sem bila vedno pred vsemi, zahvaljujoč moji lakoti po pisani besedi.

A zdaj sem v tem pravem, odraslem svetu, kjer moraš zaslužit denar, da lahko daš hrano na mizo in plačaš letno članarino za knjižnico ter mesečno položnico za internet. Odlašanje me zdaj ne nagradi več s tem, da sem korak pred sošolci, pravzaprav ga plačam z občutkom, da sem zadaj. Zadaj za vsem, kjer bi želela biti v tem času v svojem življenju.

 

Žalostno je pa to, da razočaram še druge ljudi, ker ne držim svojih obljub. In potem se počutim še slabše.

Prevzema me občutek, da hočem nekaj uloviti, počutim se preobremenjeno, dejstvo pa je, da sploh ne tečem. Ležim zjutraj v postelji, gledam lesene oči na čisto preveč zanimivem lesenem stropu. Hej, Cezar, hej čivava, hej menih v halji, o bog, koliko je štorij na tem stropu. Začnem padati nazaj v spanec in poslušam poezijo v svoji glavi. Nekaj, kar še ni bilo nikoli zapisano in tudi ne bo, ker se že utapljam v theta valovih. No, morda pa bo kdaj zapisan poem… Zapisal ga bo nekdo, ki dejansko gre ven iz postelje in zagrabi papir in svinčnik, ko zasliši poezijo v svojih ušesih!

Potem se končno skobacam iz tople postelje, zakurim v peč, si naredim zajtrk, opravim par vsakodnevnih malenkosti in naenkrat je že čas za kosilo. Za nekoga drugega je v tem času dneva že večerja. In potem se odločim, da ne bom danes nič takšnega počela, prost dan imam. Pa prej bom šla v posteljo, da se bom jutri zbudila ob normalni uri. Do takrat pa obsedeno raziskujem po internetu, kaj za vraga je narobe z mano.

Zakaj odlašam pri stvareh, ki bi mi koristile v življenju? Zakaj, o zakaj?

 

Moja včerajšnja raziskava me je pripeljala do zanimive objave z naslovom Procrastination is Not Laziness (Odlašanje ni lenoba). Počutila sem se kot da me nekdo končno razume. Ah ja, saj vem, da vsi razumete, kako je, ko odlašaš pri tisti bedni stvari, ki ti jo je naložil šef ali učitelj. Ampak ali veste, kako je, ko odlašaš pri nečem, kar si res želiš početi, ker v vsakem svojem tkivu veš, da si ti ta oseba, ki ji je to namenjeno počet, ker obožuješ to in ker vsakič, ko si predstavljaš svojo idealno prihodnost, vidiš to sliko? Zraven tega pa imaš še vse, kar potrebuješ, da lahko to neovirano počneš?

Vidite, jaz sem tako zelo posebna. 😛

Ampak zakaj si to počnem? Zakaj si ne pustim, da bi se premaknila naprej? Se preprosto sovražim? No, to je posledica. Vzrok da se tako sabotiram pa je v bistvu oblika sprevržene ljubezni do sebe, ki me na ta način ščiti.

Kot razloži David v svoji objavi:

 

Izkazalo se je, da odlašanje ni samo lenoba, apatija ali pomankanje delovne etike, kot ga pogosto označujemo. Je nevrotična samoobramna navada, ki ščiti osebin občutek lastne vrednosti.

Odlaševalci so ponavadi ljudje, ki so, iz kakršnegakoli že razloga, razvili nenavadno močno povezavo med svojimi rezultati in občutkom lastne vrednosti. To naredi poraz ali kritiko zanje še posebej bolečo, kar seveda vodi k temu, da odlašajo pri vsem, kar bi lahko pokazalo njihove (ne)sposobnosti – kar je seveda več ali manj vse.

A v resničnem življenju se ne moremo izogniti početju stvari. Zaslužiti moramo za preživetje, poskrbeti za davke, včasih moramo imeti kakšen težek pogovor. Življenje od nas zahteva spopadanje z negotovostjo in tveganji, tako pa se pritisk nabira. Odlašanje da osebi začasni odmerek sprostitve od tega pritiska, da “moramo delati” stvari, kar je kot nagrada. To nagrajevanje samega sebe se nadaljuje in postane normalen odziv na pritiske.

Še posebej občutljivi na kronično odlašanje so otroci, ki so odraščali z nenavadno visokimi pričakovanji okolice. Morda so njihovi starejši bratje ali sestre ogromno dosegali in se je to pričakovalo tudi od njih, ali so starši starši sami imeli nevrotična in nečloveško visoka pričakovanja, ali pa je otrok že zgodaj pokazal kakšen poseben talent, kar je potem vodilo do tega, da so bili “povprečni” dosežki obravnavani z zaskrbljenostjo in sumničavostjo s strani staršev in učiteljev.

Ob tem delu mi je zaigralo srce. Saj ne, da bi se ljudje trudili, da bi mi bilo še posebej težko, ampak sem med odraščanjem čutil visoka pričakovanja odraslih v mojem življenju in tudi samega sebe. Večino svojega šolanja sem bil v naprednih programih, vse mi je uspevalo, in če sem dobil kaj manj kot A, so me ljudje spraševali, kaj je narobe.

Opazil sem tudi, da ostali otroci niso bili obravnavani enako. Njim so čestitali, če so dobili B ali celo C. Od takšnih povratnih informacij sem se naučil, da če je v mojem spričevalu pet A-jev in en B, je to pokazatelj mojega neuspeha pri nečem, ne pa uspeha.

 

Originalno besedilo: It turns out procrastination is not typically a function of laziness, apathy or work ethic as it is often regarded to be. It’s a neurotic self-defense behavior that develops to protect a person’s sense of self-worth.

You see, procrastinators tend to be people who have, for whatever reason, developed to perceive an unusually strong association between their performance and their value as a person. This makes failure or criticism disproportionately painful, which leads naturally to hesitancy when it comes to the prospect of doing anything that reflects their ability — which is pretty much everything.

But in real life, you can’t avoid doing things. We have to earn a living, do our taxes, having difficult conversations sometimes. Human life requires confronting uncertainty and risk, so pressure mounts. Procrastination gives a person a temporary hit of relief from this pressure of “having to do” things, which is a self-rewarding behavior. So it continues and becomes the normal way to respond to these pressures.

Particularly prone to serious procrastination problems are children who grew up with unusually high expectations placed on them. Their older siblings may have been high achievers, leaving big shoes to fill, or their parents may have had neurotic and inhuman expectations of their own, or else they exhibited exceptional talents early on, and thereafter “average” performances were met with concern and suspicion from parents and teachers.

This was the part that made my heart sink when I read it. Not that anybody was trying to make things difficult for me, but I grew up feeling high expectations from the adults in my life and myself. For most of my schooling, I was always in advanced programs, always aced everything, and when I got anything less than an A, people asked me what was wrong.

I also noticed other kids didn’t get this treatment. They were congratulated for getting B’s and even C’s. So from the feedback I got, I learned that a report card (of mine) with five A’s and a B was indicative of a shortcoming somewhere, not success.

 

Če se najdeš v tej objavi, preberi ta post v celoti, odprl ti bo oči!

Torej, stvar je, da če nimam zagotovila za popoln uspeh pri nečem, imam odpor, da bi se sploh lotila. Po drugi strani pa del mene sploh noče uspeha. Tukaj pa res začne vse skupaj smrdet. Zakaj nočem biti uspešna? Ker nočem, da me ljudje vidijo. Zakaj ne? Zato ker nekateri potem pričakujejo od tebe še več. Drugi ti pa zavidajo in se ti morda celo norčujejo, potem pa se spet počutiš kot outsider.

In potem imam te različne dele sebe in vsak me vleče na svojo stran. Ni čudno, da se ne premaknem.

Haha, res mi je zabavno, kako bedasto se vse skupaj sliši, ko zapišem stvari!

Vse skupaj so stari programi, ki so se naložili v moj um, da bi me ščitili. Ampak me to stane tega, kar si res želim. Početi stvari, se počutiti živo, ponosno na sebe, ker se premikam naprej.

 

Ko sem prebirala komentarje v tej objavi (eksperiment premagovanja odlaševanja) od istega tipa, sem naletela na zelo dobro vprašanje.

Bralka je predlagala, da se pri stvareh, ki jih počneš čez dan vprašaš: Ali to doprinaša k moji dobrobiti?

To bo sedaj postala moja dnevna praksa čuječnosti in taktika za premagovanje odlaševanja.

Pravzaprav sem jo dodala na mojo list današnjih opravil.

Ali lahko povem, da sem danes bila ekstremno uspešna? Vse na seznamu sem opravila. No, ena stvar je ostala neobkljukana, ker zanjo rabim Juretovo pomoč, on pa se je odločil, da bova to prestavila na jutri. Zraven vsega na seznamu sem opravila še nekaj drugih stvari, ki prav tako prispevajo k moji dobrobiti. In napisala sem tole objavo, juhu!

Tole je bil moj dejanski razlog raziskovanja odlaševanja. Zakaj odlašam s pisanjem, če hočem pisat?

Tako da sem super ponosna na sebe in imam občutek, da je danes bil fantastičen dan.

A se vseeno zavedam, da moja zasvojenost z odlašanjem še ni premagana. Tako da bom poskusila narediti kar le lahko, da jo karseda zmanjšam in da pozdravim te dele sebe, ki so nje vzrok. Vas bom obveščala o napredku 😉

Kaj pa ti? Ali kdaj odlašaš s stvarmi v katerih dejansko uživaš? Kako nehaš odlašati? Povej v komentarjih, morda bo koristilo še komu.

Z ljubeznijo,

Anita

Mimogrede, če ti je všeč nahrbtnik na zgornji fotografiji, ga lahko naročiš v moji trgovinici na 3ptice.com. 

Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!
Published inDelo in denarOsebnoOsebnostna rast

2 komentarja

  1. Mojca Zorman Mojca Zorman

    Draga Anita, popolnoma te razumem in se najdem v tvojem pisanju. 🙂
    Čas je za skupno tapkanje na temo odlašanja. Kaj praviš?
    Pa brez odlašanja! 😉

    • Anita Puksic - Life.Style.Fun. Anita Puksic - Life.Style.Fun.

      Haha, velja! Se vam jutri pridruzim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja