Skip to content

Skoči!

Zdaj že tako dolgo pišem samo za sebe, da mi je skoraj čudno pisat nekaj, kar bom verjetno objavila, delila z drugimi. Okrog si nosim tri rokovnike. Enega za zapiske o moji energiji, drugega za tedenske/dnevne obveznosti, tretjega kot dnevnik / planer za prihodnost. Tole leto je bilo najbolj divje, kar sem jih imela do zdaj. Ljudje, delo, doživetja, novi prostori. Na čase je bilo preveč, oz. se je tako vsaj zdelo. No, verjetno je bila vedno prava stvar ob pravem času. In obenem sem se pri vsem spraševala: Kdo sem jaz? V relacijah do zunanjega sveta, v relacijah do dogodkov v svetu, v relaciji do te Božanske narave, v relacijah do drugih ljudi, v relaciji do sebe, do sebe v preteklosti, do sebe v sedanjosti, do sebe v prihodnosti. Prišla sem na nek cel nov nivo bivanja. Ampak je spet čas, da se predstavim na nov nivo. Tako sem napredovala v preteklih letih od tega, kar sem bila. Včasih se potrepljam po ramenu, ponosna nase, da nisem več tista deklica, ki se je lahko tedne valjala v samopomilovanju, ko stvari niso šle po njeno. Naučila sem se biti mnogo bolj proaktivna. Vsedem se dol s seboj, zapišem stvari in potem grem po navdihu v akcijo. A še vseeno je toliko stvari, ki sem jih pustila nedokončanih, ki sem jih postavila na stranski tir. Stvari, ki so mi res pomembne, skoraj nujno potrebne za bivanje, za to kar sem in kar hočem biti, kar hočem prinesti v svet… Ampak vseeno pustim, da pride vsakdanjik vmes, še vedno pogosto pustim, da ta pritisk, da moram plačati položnice, ukrade moj fokus pisanju. Še vedno prepogosto hodim po znani poti, ker me je strah kot psa, da če grem po teh novih dveh poteh, ki ju imam v glavi, da bo spet vsega preveč, da si bom spet naredila preveč dela za premajhne rezultate, da bom spet porabila toliko časa za potapljanje v sebe in premagovanje svojih blokad. Da stvari ne bodo šle, kot si želim, da bom spet postavljala ljudi, ki jih ljubim na stran in porabljala vso svojo mentalno energijo za delo, dan za dnem, vsak dan.

Smešno. Hočem biti ta oseba, ki fura svoj posel, celo več teh, oseba, ki si vzame čas za ljubljene, oseba, ki si vzame čas za sebe in za naravo, oseba, ki se navdušuje nad čudeži življenja in človeškega uma, ki odkriva svet in besede in uživa življenje na polno. Obenem pa še vedno najde čas, da o vsem tem piše.

Sprašujem se… Ali hočem preveč od sebe in od življenja? Se spuščam v stvari, na katere še nisem pripravljena? Ampak obenem je to nekaj, kar res rada počnem, četudi je cena za to, da se včasih sprašujem, če sem pri pravi… Če čakam, da bom pripravljena, ne bom nikoli.

Zato bom skočila.

Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!
Published inDelo in denarOsebno

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja