Tukaj sedim…

Published Categorized as Osebno

…in tipkam te besede, da si razjasnim stvari.

Da se odločim, ali je najbojše, da grem pospravit delavnico (rabi nekaj svežega prostora, da lahko diham in ustvarjam) ali naj grem v mesto na kavo, po kruh in humus, ali meditirat, ali kar nazaj v posteljo, ker imam vneto grlo.

Poplava izbir, vse se pa zdijo prava stvar.

Ampak za zdaj, bom samo sedela in tipkala te besede, z mojim psom v naročju (grize mi pulover).

Včeraj sem čutila to bolečino v ledvicah, ki je z mano že mesece, večino časa. Še ko se super dobro počutim. Kitajska medicina pravi, da to predstavlja strah.

Ja, moj strah pred prihodnostjo. Strah pred dobrimi občutji, ker se je tolikokrat zgodilo, da ko so mi stvari šle res dobro, se je nekaj slabega zgodilo. In na mentalnem nivoju vem, da ni bilo to povezano z mano, na emocionalnem in podzavestnem nivoju pa sem še vedno ta otrok, punčka, ki je lahko sanjala, ampak uresničile pa se ji sanje niso, ker so ti veliki ljudje okrog nje imeli ves čas svoje drame, in koga pa zanima, kaj otrok hoče in potrebuje, če ima streho nad glavo in hrano, kaj še pa hoče, lahko bi bila hvaležna, ker nekateri otroci niti tega nimajo.

In sem se naučila biti tiho, osrečevati druge, biti močna za mamo, ne imeti svojih potreb. In da če vprašam za to, kar bi rada, bom samo motila ljudi.

In hecno je, da toliko vem, in da lahko v sekundi menjam perspektivo in pogledam na te iste dogodke iz drugih zornih kotov. In v enem dnevu čez cel spekter človeških emocij in sem zraven fascinirana, kako bogata in polna je ta izkušnja bivanja, da sem del narave v tej obliki, ki omogoča toliko načinov za izražanje sebe…

Ampak potem spet pridem k tem občutkom, da se kot otrok nisem počutila ljubljeno, sprejeto in zaželjeno.

Včeraj sem prišla s sprehoda, kjer sem si to priznala.

Da želim, kadar jočem, da me nekdo objema, dokler ne stočim vseh solz. In nočem slišati, da moram biti močna in hvaležna, nočem obsojanja. Hočem objeme in ljubezen in sprejemanje.

Mislila sem v kuhinjo, poskušala ne pokazati mojega obraza fantu, ker ga nisem želela spet motiti z mojimi emocijami, obenem pa sem si tako želela objema in ljubezni.

Vprašal me je, “Kako si?”

In jaz sem vprašala, “Ali me lahko objemeš?”

Vsedla sva se in on me je objemal in jaz sem jokala kot dež, čutila njegovo ljubezen, zaradi česar sem se še samo bolj jokala… potem sem še jokala od sreče zraven. Nato sem zaznala, da se fant že malo dolgočasi, ampak je v tem trenutku Piki, moj kuža, ki je do sedaj samo gledal, kaj se tukaj dogaja, skočil na kavč in se stisnil k meni, z najbolj sočutnim pogledom in ljubeznijo, ki je kar žarela proti meni.

In tako sem se jokala in obenem smejala, se počutila ljubljeno in varno, da pokažem, kako se počutim.

Danes ne čutim več bolečine v ledvicah.

Mogoče, ker se je prestavila v grlo, haha.

*

Mislim, da bom šla v mesto. Ali pa si naredila krompirjevo juho.

 

Z ljubeznijo,

Anita

3 Ptice (klik tukaj, če želiš v trgovino).

 

 

Stvari & strani, ki so mi ljube in mislim, da bodo všeč tudi tebi:

P.S.: Rada sprejemam denar od svojih bralcev/bralk

Karkoli je razlog, da si začutil/a navdih, da mi pošlješ denar, ga jaz z veseljem sprejmem in cenim lepoto tvoje geste, če mi nakažeš €1, €5 ali 100€ !
 

Lahko doniraš preko paypala ali pa mi pošlješ kakšno kriptovaluto.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja