Skip to content

Včasih moraš nekaterim stvarem reči ne, da lahko rečeš ja sebi.

Počutim se, kot da je danes prvi dan moje nove prihodnosti. Začelo se je že pred parimi tedni. Ne, pred tednom in pol. Tisti teden sem imela kar nekaj seans samozdravljenja in zvečer me je prešinila misel. Kaj če spremenim stvari? Kaj če zapustim tisti prostor in začnem spet delat od doma? A tokrat v novem domu. Bil je zgolj preblisk, ki mu nisem posvetila kaj prida pozornosti.

Je pa res, da sem se v zadnjih mesecih vsake toliko počutila izčrpano. Kot da veliko dajem, a ne dobim dovolj nazaj. Dogodki, ki sem jih organizirala (sejmi unikatov in rabljene robe), so mi jemali preveč časa. Oblikovanje plakatov, lepljenje teh po mestu, kontaktiranje ljudi, če lahko razširijo besedo o dogodku, vabljenje ljudi, odgovarjanje na sporočila, ponudbe, nenehno zvonjenje telefona, soočanje z zahtevami ljudi… In potem skoraj vedno slabo vreme na dan dogodka, majhen obisk, občutek, kot da nisem naredila dovolj, čeprav sem naredila, kolikor sem bila zmožna. Žalost, ker ni šla vsem prodajalcem prodaja. Žalost, ker je bila moja prodaja večkrat slaba. Zakaj dajem toliko energije v nekaj, kar mi da nazaj tako malo? Zakaj se trudim in trudim in trudim, če sem potem vedno znova razočarana? No, seveda je bilo ogromno tudi dobrih stvari. Spoznavanje novih ljudi, izmenjava informacij, veselje ob vsakem pozitivnem odzivu ljudi, veselje, ko vem, da je nekdo lahko plačal položnico ali dve, zahvaljujoč dogodki, ki sem ga jaz organizirala. Ampak kaj pa jaz? Si res želim še naprej tako živet?

Kaj pa knjige, ki jih želim prebrat? Filmi, ki bi jih rada pogledala? Kaj pa sprehodi v naravo, kjer se počutim najbolj ljubljeno in sprejeto, kjer imam največji občutek pripadnosti temu svetu? Kaj pa besede, ki jih imam v sebi, a jih nimam časa zapisat, ker sem preveč zaposlena z ustrezanjem drugim?

Naslednji dan sem šla na pijačo z meni tako ljubo Nino. Umetnico ličenja, navzočo mamo in duhovno popotnico. Oh, kako jo imam rada… Res mi je čudovito, ko najdem nekoga, ki zna tako dobro poslušati, razumeti in prispevati k pogovoru. Povedala sem ji vse o svojih občutkih. Kako mi je slabo od tega, da delam pa ni rezultatov, kako sita sem tega, da postavljam sebe na zadnje mesto. Kako sita sem tega, da nimam časa za to, kar mi je najbolj pomembno.

In v nekem trenutku mi reče: Zakaj ne začneš delat od doma? Zdaj imaš prostor.

Bilo je kot znamenje.

Ko sem prišla domov, sem imela spet eno zdravilno seanso s pomočja videa od Kai Ashley. In v tisti uri sem ugotovila, kako si res želim živet. Kaj lahko naredim, da živim s skladu s svojo osebnostjo. Moja osebnost? Mislec,  raziskovalec, zmešano s filozofom, zmešano z umetnikom, zmešano z introvertom, ki ljubi ljudi. A ki ljubi ljudi takrat, ko ima dovolj časa za sebe. Za razmišljanje, branje, sprehajanje, pisanje. Ki najbolj uživa v 1:1 pogovorih in lahko v teh da več, kot pa če je redno obkrožen z ljudmi. Slika popolnega tedna se mi je pokazala v glavi. Ideja, ki jo lahko spremenim v posel, brez da bi mogla spremenit sebe v nekaj, kar nisem. Slika mene, kako sem si všeč s svojo osebnostjo, kako sem lahko plačana za to, kar sem. Ne pa da se silim v to, da sem vedno zunaj, vsem na voljo, sijoč svojo luč na vse. Če je resnica, da sem rada s seboj. In potem, ko sem na voljo prvo za sebe in poskrbim za svoje potrebe, lahko grem ven in sijem. Ko lahko počnem kar hočem, kadar hočem. Ne pa da živim rutino, ki sem si jo ustvarila, a mi ne služi več.

 

Ugotovila sem, da moram reči NE nekatrim stvarem, da lahko rečem JA sama sebi.

Tako sem se odločila, da neham z organizacijo sejmov. Vedela sem, da to ljudi ne bo razveselilo. Mene pa. Odločila sem se, da grem iz hiše v kateri sem imela delavnico zadnji dve leti in kjer sem tudi organizirala sejme. Delavnica je v čudoviti hiši v centru mesta, ima visoke strope in skozi okna popoldan pada vrhunska svetloba. Še vedno sem hvaležna, da sem lahko bila v njej za tako nizko najemnino. A cena nizke najemnine je postala previsoka zame in za moje dobro počutje. V zameno za nizko najemnino, naj bi najemniki delovnih prostorov organizirali dogodke koristne za hišo in za prebivalce mesta.

In odgovorna kot sem pa še idealist po naravi, sem se trudila po svojih najboljših močeh.

Sedaj pa je čas, da zaprem to poglavje. Ker je čas, da dam svoje najboljše sebi, ljudem, ki me imajo iskreno radi in ljudem, ki iskreno uživajo v mojem delu.

Tako sem hvaležna fantu za podporo, ki mi jo je dal v zadnjem mesecu, da me posluša, da mi daje a-ha momente, kadar poenostavi stvari, ki jih jaz zakompliciram in da verjame, da je možno, da živim življenje, kot si ga želim. Zahvaljujoč vsemu temu, sem našla nov level ljubezni, ki jo čutim do njega.

Tako sem danes, v prvem dnevu moje nove prihodnosti postorila par stvari po domeku, si skuhala odlično zelenjavno župico, meditirala, brala knjigo, šla na sprehod, ki me je napolnil s čisto radostjo, da sem kar poskakovala in se smejala od sreče in svobode, in napisala tole objavo. Zdaj bom pa z Juretom uživala v večeru. Aaaah, dober občutek.

In slika mojega popolnega tedna? Aaah, zakon je! Lahko pričakuješ, da bom naslednjič kaj več povedala.

In hvala, da bereš, res cenim, da so ti moje besede zanimive! <3

P.S.: Si tudi ti v tem letu čemur rekel/a ne, da lahko rečeš ja sebi? Deli v komentarjih ((:

Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!
Published in3 PticeDelo in denarOsebno

2 komentarja

  1. Evelina Donko Evelina Donko

    Super objava Anita. Morem povedat, da sem pogrešala tvoje objave. In ker kakšno leto ali dve nisem brala nobenih blogov. Ti lahko povem, da se je tvoje pisanje izboljšalo (brala sem v slovenščino). Nadgradila si svoj besedni zaklad. Sem se parkrat ujela med branjem, da sem si prav mislila. Uf, glej kako dobro je to napisala..

    • Anita Puksic - Life.Style.Fun. Anita Puksic - Life.Style.Fun.

      Hehe, hvala! 😀 Sem se bala, da je nasprotno, glede na to, da sem v zadnjem casu manj brala in pisala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja